Leta 1962 in 1963 se je med študenti evropskih fakultet porodila zamisel o ustanovitvi društva elektrotehnikov Evrope. Glavni cilj je bil izboljšanje sodelovanja med fakultetami, pridobivanje počitniških del v podjetjih in organiziranje mednarodnih študentskih srečanj. Vendar pa v tistem času ustanovitev mednarodne organizacije žal ni bila možna, ker so francoski študentje potrebovali nacionalno organizacijo, če so hoteli dobiti podporo domače industrije.

Leta 1964 je berlinska elektrotehniška fakulteta povabila 18 predstavnikov evropskih univerz na srečanje, na katerem so razpravljali o možnih problemih, ki bi spremljala nastanek takšne mednarodne organizacije. Na koncu je bilo ustanovljeno društvo EURIELEC, katerega prvi izvoljeni predsednik (t.i. chairman) je bil Herman van de Vijer, ki je, zahvaljujoč podpori holandske industrije, direktorjev in profesorjev, organiziral prvi EURIELEC-ov kongres leta 1965 v Delftu (Nizozemska).

1958 - 1963 Predhodna pogajanja

Prvi poskusi ustanovitve mednarodnega društva študentov elektrotehnike so propadli, in sicer zaradi nezmožnosti sodelovanja med Nemci in Francozi.

1963 Priprave na srečanje v Parizu

Ustanovitev EURIELEC-a v Berlinu, 14. decembra 1964. Ustanovitelji so bili nacionalni komiteji Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Švice in Jugoslavije. Skupaj so sestavljali 18 elektrotehniških fakultet. Herman van de Vijer iz Nizozemske postane predsednik. Cilji se od tedaj do danes niso spremenili, kar dokazuje EESTEC-ova zavezanost tradiciji, vztrajnosti in neomajnosti.

1966 Kongres v Delftu, Nizozemska

Na prvem kongresu EURIELEC-a so bili v organizacijo sprejeti naslednji lokalni komiteji: Belgija (Gent), Španija (Madrid), Nemčija (Karlsruhe, Stuttgart) in Jugoslavija (Beograd). Za novega »chairmana« je bil izvoljen Jean Niviox iz Pariza.

1967 Kongres v Parizu, Francija

Za novega »chairmana« je bil izvoljen Hanswerner Voss iz Berlina.

1968 Kongres v Berlinu, Nemčija

Na tretjem kongresu so tekle debate o uradnem jeziku EURIELEC-a. Francozi so se v bojazni izgube kulturne identitete na vso moč uprli uporabi angleškega jezika. Rešitve ni bilo moč najti. Za novega »chairmana« je bil izvoljen José Miguel Mata Cabezón iz Madrida.

1969 Kongres v Madridu, Španija

V vrste EURIELEC-a so bile sprejete Češkoslovaška, Avstrija in Švedska. Padla je odločitev o izdajanju uradnega EURIELEC-ovega glasila.

1970 Kongres v Eindhovnu, Nizozemska

35 povezanim združenjem iz 18 držav se je pridružila Finska. Delegati iz krajev München, Karlsruhe in Harmover so podali predlog o dopolnitvi statuta o izmenjavi političnih mnenj, odgovornosti in aktivnosti članov. Po mnenju nekaterih je bilo to v nasprotju z EURIELEC-ovo nepolitičnostjo.

EURIELEC je postal bogatejši za naslednje člane: Bratislava (Češkoslovaška), Sarajevo (Jugoslavija) in Helsinki (Finska). Grki niso bili sprejeti, ker se je preveč članov vzdržalo glasovanja.

1972 Kongres v Zahodni Nemčiji

Ker Češko-Slovaška ni bila sposobna organizirati kongresa, so ga prevzeli v Zahodni Nemčiji. Delegati so se razšli brez predlogov, diskusij ali rešitev. Nadaljnje ni bilo več pobud za dejavnosti in iniciativ za kongrese.

1977 Kongres v Benetkah, Italija

Kongres je bil organiziran s strani EURIELEC-a in IEEE-ja. Debata je tekla o nadaljnjem delovanju in EURIELEC-ovih načrtih in viziji. Tako kot na prejšnjem kongresu, tudi po tem ni bilo več navdušenja in zanimanja za naslednji kongres.

1984 Rojstvo EESTEC-a

Stekli so pogovori o nujnosti povezovanja študentov po Evropi in obiskovanju tujih držav. To naj bi bila prelomna točka o razumevanju koncepta mednarodnosti in povezovanja narodov, kulture in tehnologije.

Januarja 1985 so trije nizozemski študentje (Delft, Eindhoven, Enschede) napisali pismo EURIELEC-u. Napisali so: "From 1966 until 1971 there has existed a European Association of Electrical Engineering Students (EURIELEC). During this time the student movement changed. the association died, according to the statutes (Chapter 6. article 34 of the statutes dated July 12, 1969). Your student association was a member of this Eurielec."

Trdili so, da je bilo pismo temelj za postavitev nove organizacije, ki naj bi delovala pod okriljem IEEE-ja oz. njej podobnih organizacijah. Njihova vizija je bila:

- letna srečanja v eni od državi izmed članic,
- pomoč študentom, ki obiskujejo tujino,
- pomoč pri organiziranju študija za tuje študente,
- medštudijska izmenjava,
- praktične vaje oz. delavnice za tuje študente.

Vsakega člana so vprašali za mnenje. Končno je bil organiziran mednarodni kongres za študente elektrotehnike na Nizozemskem, kjer je bil 3. maja 1986 v Palači miru ustanovljen EESTEC.

1986 Kongres v Eindhovnu, Nizozemska

Prvi EESTEC-ov kongres je bil organiziran za 50 participantov, ki so prihajali iz 33 mest iz 17 evropskih držav. Največ sodelujočih je bilo iz Zahodne Nemčije (iz štirih mest), Belgije, Italije in Nizozemske (iz treh mest). Pogled na listo sodelujočih razkrije najstarejše članice društva EESTEC:

- Dunaj, Avstrija
- Oulu, Finska
- Pariz, Francija
- Budimpešta, Madžarska
- Delft in Eindhoven, Nizozemska
- Krakow, Poljska
- Zürich, Švica
- Madrid, Španija
- Ljubljana, Jugoslavija (od leta 1991 naprej Slovenija)

Nobeno izmed štirih sodelujočih nemških in treh italijanskih mest ni več aktivni član EESTEC International-a.

1987 Kongres v Novi Gorici/Ljubljani, Jugoslavija

Drugi EESTEC-ov kongres je minil v znamenju kreiranja narodnih komitejev. Kongres je bil velik uspeh. Podanih je bilo veliko predlogov, pobud in nenazadnje je bilo tudi rekordno število sodelujočih. 44 sodelujočih iz 35 mest iz 14 držav. To leto se je ustvaril vseprepoznavni EESTEC-ov logo.

1988 Kongres v Lizboni, Portugalska

Število sodelujočih je bilo bolj ali manj enako kot leto poprej, s tem, da so participanti prišli iz samo 22 mest. To pomeni, da so v EESTEC-u na pomenu izgubljali nacionalni komiteji, EESTEC pa je postajal vse stabilnejši. Prvič so se pojavile izmenjave in strokovne delavnice, vseh skupaj jih je bilo v tistem letu devet.

1989 Kongres v Budimpešti, Lizbona

Na tem kongresu se je dokončno formiralo ime EESTEC. V bistvu se je prej imenoval EESTIC (Electrical Engineering Students International Conference). Nato se je "I" (International) formiralo v "E" (European), "C" (Conference) pa v assoCiation. Število sodelujočih je bilo to leto 48 iz 21 komitejev, in sicer iz 14 držav. Brno (Češkoslovaška), Trondheim (Norveška) in Zagreb (Jugoslavija) so "izginili" leto kasneje.

1990 Kongres v Zürichu, Švica

To leto je bilo precej obetajoče v smislu aktivacije novih NC-jev v vzhodni Evropi zaradi nastanka nove politične klime. Sprejeli smo NC-je iz Bolgarije, Nemške demokratične republike in Izraela.

Tekla je razprava o sprejemu neevropskih držav v EESTEC. Odločeno je bilo, da je neevropska država lahko sprejeta v EESTEC samo z dvotretjinsko večino.

1991 Kongres na Dunaju, Avstrija

Namesto kongresa je bila to leto na Dunaju delavnica, vendar z isto proceduro in namenom kot kongres.

1992 Kongres v Madridu, Španija

Madrid je bil še vedno edini predstavnik iz Španije. Sedmega EESTEC-ovega kongresa se je udeležilo 37 participantov iz 15 mest, in sicer iz 13 držav. Patras (Grčija) je bil izključen iz EESTEC-a, vanj je prišel prvi LC iz Italije (Bolonija), skupaj z Sofijo (Bolgarija) in Tipperary (Irska).

1993 Kongres v Budimpešti, Madžarska

Število sodelujočih na EESTEC-ovem kongresu je z leti vse bolj in bolj upadal. Prisotnih je bilo samo 30 participantov. Ustvarjena je bila t.i. "rumena stran" (yellow page), preko katere naj bi EESTEC-ovci ostali v kontaktu.

1994 Kongres v Aachnu, Nemčija

Na tem kongresu se je začel spreminjati trend upadanja participantov na kongresu. Prisotnih je bilo 41 sodelujočih.

1995 Kongres v Zürichu, Švica

Od tega kongresa dalje je bil EESTEC-ov sedež situiran v Zürichu, in sicer kot posledica sklepa o ustanovitvi bančnega računa EESTEC International. Nov član upravnega odbora je postal blagajnik. To leto so bili nacionalni komiteji preimenovani v lokalne komiteje, kar pomeni, da je lahko ena država imela več predstavnikov (LC-jev) v EESTEC International-u. Število sodelujočih je naraslo na 60. Pridružil se nam je nov LC iz Sevastopol-a (Ukrajina).

1996 Kongres v Aachnu, Nemčija

Kongres naj bi organiziral LC Dunaj, toda z naznanitvijo, da kongresa ne bodo uspeli organizirati, so vnesli nemalo zmede in malodušja v vrste EESTEC-a. K sreči je zadevo rešil LC Aachen, ki je prevzel breme organizacije in izvedbe kongresa. Sprejet je bil nov EESTEC-ov logo. Pridobljen je bil nov član- Reggio Emillia (Italija).

1997 Kongres v Tampere-Helsinki, Finska

Stekla je "elektronizacija" EESTEC-a, vendar so bile domene in e-mail hostingi še vedno predragi. Debatiralo se je tudi o možnosti, da bi EESTEC Int. organiziral delavnice, vendar se je ideja zavrgla, češ da ne bi bilo v skladu z EESTEC spiritom. V EESTEC-ov krog sta prišla nova člana, in sicer Lausanne (Švica) in Oulu (Finska).

1998 Kongres v Reggio Emillia, Italija

Vzpostavila se je domena eestec.org, web in ftp server. Cosenza in Benevento (Italija), Malta (Malta) in Graz (Avstrija) so dobili status opazovalca. Vzpostavljena je bila struktura EESTEC alumnijev.

1999 Kongres v Ljubljani, Slovenija

Stekla je reaktivacija nekaterih LC-jev (Trondheim, München). Ustanovljena je bila skupina ESGIS (EESTEC-ova podporna skupina za promocijo). Evro je postal uradna valuta v EESTEC Int. 

2000 Kongres v Delftu, Nizozemska

Kontaktiranih je bilo veliko število univerz v želji, da postanejo observerji. Kot rezultat tega, je bilo šest ljudi povabljenih na kongres.